Zametki ženskega rokometnega kluba v Velenju segajo v leto 1966, ko je na osnovni šoli Gustava Šiliha športna pedagoginja Metka Pocajt izbrala nekaj učenk in jih skupaj z Vladom Pocajtom začela uvajati v rokometno igro. Leta 1968 so dekleta postala republiške prvakinje za srednje šole, večina teh deklet je obiskovala gimnazijo v Velenju. V prvi polovici leta 1969 je iz gimnazijske ženske rokometne ekipe nastal Ženski rokometni klub “Gorenje” Velenje. Mlade igralke so pod vodstvom trenerja Braneta Mravljaka pridno trenirale, svoj tekmovalni ognjeni krst pa so prestale v Zasavju, z nastopom na II. majskem turnirju v Hrastniku.
Svoje prvo srečanje v 1. slovenski rokometni ligi so igralke odigrale 7. septembra 1969 v Selcah na Gorenjskem, ko so se pomerile z domačo ekipo in izgubile z rezultatom 26:6. Igrale so v postavi: Slomšek, Štajner, Hojan, Sevšek, Vivod, Tkavc, Jeseničnik, Zavolovšek, Mravljak in Leskošek. Svojo prvo zmago v tekmovanju z najboljšimi slovenskimi klubi so igralke Gorenja dosegle 29. septembra 1969, ko so bile na gostovanju v Litiji boljše od igralk Usnjarja z rezultatom 10:7. Žal pa so v tej sezoni izpadle iz družbe najboljših.
Ekipa Gorenja v tekmovalni sezoni 1971/72
V sezoni 1970/71 so igralke Gorenja igrale v štajerski coni, kjer so premočno zmagovale in se ponovno uvrstile v 1. slovensko žensko rokometno ligo. Sezona 1971/72 je z izkušnjami prinesla tudi boljše rezultate. Med igralkami, ki so nosile igro ekipe in dosegale največ zadetkov so bile: Nada Zavolovšek, Breda Leskošek, Zdenka Vivod, Marjana Hojan, Tatjana Tkavc, Irena Verdev, Breda Podpečan, Stegenškova ter vratarka Tončka Pevnik. V sezoni 1973/74 so dekleta pod vodstvom trenerja Mitje Bubika dosegla dotlej najboljšo uvrstitev, saj so na koncu prvenstva osvojile odlično 2. mesto, eno točko za ekipo Borec iz Ljubljane, ki so jo v medsebojnem dvoboju celo premagale. Najboljša igralka v sezonah 1972/73 in 1973/74 je bila prav velenjska igralka Nada Zavolovšek. Ekipa Borca pa se je nastopanju v II. zvezni rokometni ligi odpovedala, tako so rokometašice Gorenja že po petih letih igranja dobile možnost nastopanja v močni II. jugoslovanski ženski rokometni ligi, kjer pa so se obdržale le eno sezono. Odločitev za igranje v zvezni ligi je bila očitno prenagljena, saj je bila večina igralk premladih in brez potrebnih izkušenj za igranje v tako kakovostni ligi.
Konec septembra 1974 se je zaključil
o sodelovanje med generalnim sponzorjem Gorenjem in Ženskim rokometnim klubom
Gorenje, zato se je klub preimenoval v Ženski rokometni klub Velenje. Vse tekme so velenjčanke še vedno igrale na nepokritem igrišču ob jezeru. V začetku avgusta 1974 so začeli v Velenju graditi Rdečo dvorano, ki so jo odprli ob tedanjem velenjskem občinskem prazniku leta 1975. Danes osrednja velenjska športna dvorana, v kateri so svoj prostor našle številne športne panoge in kolektivi. Po odprtju Rdeče dvorane so lahko rokometašice nekaj tekem že odigrale v dvorani, čeprav so vse do sezone 1979/80 oz. do ponovne uvrstitve v II. jugoslovansko ligo večino tekem še vedno igrale v športnem parku ob jezeru.
V sezoni 1975/76 so igralke Velenja spet igrale v I. slovenski ligi, tokrat z mladimi in neizkušenimi igralkami in novo trenerko Nado Zavolovšek.. Na koncu prvenstva so osvojile 7. mesto. Igra Velenjčank je slonela le na dveh igralkah: Podpečanovi in Pocajtovi. Tudi v sezoni 1976/77 so rokometašice Velenja osvojile 7. mesto, na pomoč jim je priskočila tudi trenerka Nada Zavolovšek, ki ji je pri delu pomagal njen mož Slavko Hudarin. V tem prvenstvu so za Velenje nastopale naslednje igralke: Hleb, Podpečan, M. Pocajt, Podbregar, Jan, T. Pocajt, Špoljar, Bovha, Djodjević, Eka Tkavc, Peterlin, Krofl in Nada Zavolovšek Hudarin.
ezona 1977/78 se je pričela z novim tekmovalnim sistemom, v deljenih ligah: vzhod – zahod. Najboljši dve ekipi iz vsake skupine so se na koncu pomerile med seboj za naslov republiškega prvaka. Šaleško selekcijo sta zastopali ekipi Velenja in Šmartnega. Na koncu prvenstva so Velenjčanke osvojile 3. mesto. V naslednji sezoni 1978/79 so velenjske rokometašice v skupni vzhod osvojile 1. mesto in se v boju za naslov republiških prvakinj in za uvrstitev v II. zvezno ligo v super finalu pomerile s prvouvrščeno ekipo zahodne skupine – Preddvorom, kjer so na obeh srečanjih tudi zmagale in se ob 10-letnici kluba ponovno uvrstile v II. jugoslovansko žensko rokometno ligo. Za Velenje so nastopale: Milica Kmetič, Cvetka Kmetič, Brigita Terbulj, Jožica Kotnik, Irena Zemljak, Nataša Podbregar, Darinka Kropivšek, Tatjana Jan, Milena Djordjević, Albina Bovha, Ivica Špoljar, Lučka Hleb, Planinčeva, Kroflova in Medvedova.
V sezoni 1979/80, ko so tekmovale v II. zvezni rokometni ligi – sever, so se Velenjčanke okrepile s petimi igralkami. V Velenje sta prišli sestri Dobrila in Slavica Golič iz Banja Luke ter Munira Omerović iz Zenice, članici Velenja pa sta postali tudi Plaskanova in Verbičeva iz Šmartnega ob Paki. Na koncu so osvojile 5. mesto, kar je bilo za mlado in neizkušeno ekipo nedvomno velik uspeh. Zaradi organizacijskih težav in težav s poškodbami so Velenjčanke v sezoni 1980/81 osvojile le 7. mesto in se tako niso uspele v 1. B jugoslovansko rokometno ligo. Z istimi igralkami pa se jim je že naslednjo sezono uspelo uvrstiti v 1. B zvezno ligo. Prvo sezono v tej nekdanji elitni ligi so končale na visokem 4. mestu. Drugo sezono so igrale v naslednji postavi: Špoljar, S. Bašič, Golič, Podrzavnik, Matitz, Omerović, Kotnik, Djordjević, Bovha, Čefarin, Poznič, Hrast in T. Bašič. Po polovici sezone 1984/85 se je poslovil trener Antun Bašič, skupaj z njim pa sta klub zapustili tudi njegovi hčerki Sanda in Tanja Bašič, z igranjem sta prenehali tudi Kotnikova in Omerovićeva. Trener prve ekipe je ponovno postal Adi Hudarin. To sezono so Velenjčanke kljub finančnim težavam in odhodi nekaterih igralk osvojile 7. mesto.
V sezoni 1984/85 je v igralskem kadru prišlo do precejšnjih sprememb, saj je klub zapustilo kar 9 igralk prve postave: S. Bašič, T. Bašič, Čefarin, Djordjević, Špoljar, Kotnikova in Omerovićeva sta začasno nehali igrati, prav tako pa sta športno kariero zaključili Slava Poznič in Lučka Hleb, ki pa se je kmalu vrnila na igrišče in s svojimi izkušnjami in odličnimi obrambami pomagala svojim mlajšim kolegicam. H klubu st pristopili sestri Nada in Božena Jurič iz Gradiške, vrzeli v igralskem kadru pa je zapolnilo tudi 7 mladink: Kričejeva, Misaljevićeva, Zidarjeva, Hrastova, Felletova, Budjinskijeva in Čosičeva, ki so se pridružile starejšim igralkam: Goličevi, Podrzavnikovi, Matitzovi, Petkovi, Rednakovi in Bovhovi. Mladinsko ekipo sta vodila Adi Hudarin in Branko Dobnik. Od leta 1984 do leta 1989 pa je najmlajše rokometašice vodil Davorin Vidali. Zaradi reorganizacije tekmovalnega sistema je ekipa Velenja nastopala v II. zvezni rokometni ligi – sever, kljub zelo mladi in neizkušeni ekipi pa se jim je uspelo obdržati v tej ligi. Sezona 1985/86 je bila izredno uspešna za mladinke, ki so postale republiške prvakinje, na državnem mladinskem prvenstvu v Mostarju pa so zasedle 4. mesto. Članska ekipa se je borila za obstanek v II. jugoslovanski ligi in na koncu jim je to tudi uspelo, saj so med 12. ekipami osvojile 8
. mesto. V sezoni 1986/87 je velenjske rokometašice treniral Miro Požun. Z igranjem sta prenehali Albina Bovha in Dobrila Golič, iz ljubljanske Olimpije pa je prišla vratarka Zvezdana Hauptman. Ekipa je bila v glavnem sestavljena iz mladih domačih igralk, povprečna starost je bila manj kot 17 let, le igralki Jožica Kotnik in Slava Golič sta bili starejši od 20 let. V tej sezoni so v različnih ligah nastopale kar štiri velenjske ekipe: prva ekipa v severni skupini II. zvezne lige, druga ekipa v 2. slovenski ligi, dve mladinski ekipi pa sta igrali v I. slovenski mladinski ligi. Pred začetko sezone so v klubu uspeli pridobiti tudi novega (starega) generalnega sponzorja – Gorenje. Prva ekipa je sezono končala na 9. mestu. Sezona 1987/88 je bila zaradi finančnih težav izredno težka vendar se jim je le uspelo obdržati v ligi in ponovno so osvojile 9. mesto. Še več finančnih težav je nastopilo v sezoni 1988/89, ko so v klubu resno razmišljali o izstopu iz tekmovanja v II. zvezni rokometni ligi – sever. Težko, a vendarle so se uspeli rešiti iz rdečih številk, tako da je članska ekipa na koncu prvenstva pristala v zlati sredini. Ekipa Velenja je nato v sezoni 1989/90 igrala v naslednji postavi: Lakič, Karič, Golič, Topič, Zidar, Oder, Hudej, Vičar, Jan, Katič, Ikič, Hrast in Misaljević; treniranje ekipe je prevzel Branko Dobnik, sezono pa so končali na 6. mestu. Po reorganizaciji drugih jugoslovanskih zveznih lig so velenjske rokometašice igrale v zahodni skupini II. zvezne rokometne lige ter svojo zadnjo sezono v tej ligi odigrale zelo uspešno in osvojile 3. mesto v postavi: Lakič, Misaljević, Hudarin, Topič, Zidar, Katič, Oder, Felle, Jan, Delič, Hudej, Petek, Memič in Hrast.